Nobena pot ni ravna, nobena pot ni revna, a vsaka je zahtevna
in tvoja ena sama – glavna, je napisal Pavček.
Tudi moja ne, čeprav bi jo verjetno ponovila, če bi bilo to mogoče. Zakaj? Ker sem na njej srečala na stotine in tisoče ljudi, ki so me vzgajali, učili, vpili name, molčali, me spoštovali, se zahvaljevali in se opravičevali ali pa tudi ne. Človeka, ki nosi srce v dlaneh, ni težko prizadeti. Za tako srce se moram zahvaliti svojim staršem, moji dragi ožji in širši družini, ki me je razumela in mi na vseh korakih stala ob strani do nocojšnjega večera. Kako sem ponosna na vas! In kako vas imam rada!
In kdo so tisoči, ki so skupaj z mano hodili po zapletenih poteh življenja pol stoletja? To je bila na prvem mestu armada najstnikov, ki so me ožarjali s svojo mladostjo in igrivostjo in vedoželjnostjo. Nekateri sledijo moji poti verjetno tudi ta večer. Hvala vam za najlepše delo, ki sem ga lahko v vaši kdaj tudi naporni družbi z veseljem opravljala. Tu so desetine mladih deklet in fantov, s katerimi nismo iskali samo slovničnih in slogovnih napak, ampak ste mi odkrivali s svojim bogatim znanjem neznana obzorja z najrazličnejših področij študija. Hvala vam za zaupanje in medsebojno spoštovanje.
Tu ste še najrazličnejši snovalci iz kulture in umetnosti, ki ste mi dovolili stopiti v vaš svet ustvarjanja ne samo kot opazovalki, ampak kot ustvarjalki novih stezic in poti. Iskrena hvala vam.
In seveda je tu poleg mojih otrok, vnukov in vnukinj, učencev, pisane mavrice mojih prijateljev in prijateljic še moj orkester. Oprostite besedi moj, a kot vaša sopotnica v petih desetletjih si to upam povedati naglas. Brez dvoma moj. Ko človek ne šteje in zaračunava ur, ne dni in noči, ne let, ne dela, ki ga je namenil načinu življenja z in ob potrebah orkestra, je komu nerazumljiva resnica na dlani. Kar delaš rad, ni težko. Menjali so se dirigenti, prihajali in odhajali fantje in dekleta, ki se vam pretaka po žilah glasba, mnogi so se prezgodaj poslovili za vedno. Pogrešam vse in se veselim uspehov in prijaznosti vseh, ki ste bili in ste čudovita glasbena podlaga mojega življenja. In nepogrešljiv sopotnik jeseniškemu človeku v veselju in žalosti. Lahko ste ponosni nase in na svoje delo, kot smo ponosni na vas mi, ki je naš najintimnejši inštrument beseda in hvaležni za čudovite melodije, ki jih izvabljate iz svojih piščalk in naših src. Res je vsaka nota utrip srca in vsaka melodija nepozabno doživetje.
Hvala, iskrena hvala za zlato predlagatelju in Zvezi slovenskih godb. Ne vem, če sem ga res zaslužila… Počutim se kot na popravnem izpitu, saj nikoli nisem pričakovala ne srebra in ne zlata, ampak samo spoštovanje mojega dela in iskren človeški hvala. In hvala, ker imate radi glasbo in žrtvujete zanjo svoj prosti čas. Meni ni žal, da sem pred petdesetimi leti zamenjala operni abonma za godbenega. Z vami mi je v glavnem lepo, včasih pa, če sem iskrena, malo manj…..
In kaj vam želim ob koncu leta, dragi prijatelji, ko trka na vrata novo, mlado? Da bi vam življenje teklo v miru in razigrano, da bi vas nagradilo z uspehi in mnogimi srečami in zdravjem in vas objemalo z veliko iskrenimi in dobrimi ljudmi. Res vam voščim vse dobro,
vaša sopotnica Štefi.
Lipce, po prekrasnem novoletnem koncertu, ki ste ga nam podarili, 2024
Čestitam in hvala!