Krona vsakega naroda je njegova kultura, s katero se bori za svoj obstoj med večjimi ali manjšimi narodi, vrednost in prepoznavnost med bolj ali manj bogatimi in za lepše in bogatejše življenje na tisočero načinov, da se lahko zapiše tudi med zmagovalce v narodov zgodovinski spomin. Enako velja tudi za ljubiteljsko kulturo, ki deluje na temeljih ljubiteljstva, prostovoljstva, velikega idealizma, nekega posebnega čustva med glagoloma RAD IMETI in LJUBITI. To je hkrati veselje in strast in če si » ta pravi«, te to zgrabi za celo življenje…
Tako veselje je skoraj pred 150 leti preplavilo Nikolaja Bernarda v Bohinju, sina češkega strokovnjaka, ki sta si kot bohinjska fužinarja služila kruh. V tistem času ni bilo nič neobičajnega, da so po Gorenjski gostovali češki muzikantje, ki so jih po Pragi domačini imenovali na kratko progarji. To poimenovanje se je ohranilo še do danes, le da ima beseda nekoliko slabšalni pomen. Progarji so tako prišli tudi v bohinjski kot. Nikolaj Bernard je bil tako navdušen nad njimi, da se je nemudoma začel učiti igrati bas, tako da je že leta 1874 osnoval svojo skupino, prvo godbo bohinjskih kovačev. V njej so lahko igrali vsi, ki so bili toliko premožni, da so si lahko kupili lastne inštrumente, posluh ni imel odločilne vloge. Vadili so pri njem doma pa v tovarniški mizarski delavnici, nastopali pa so za zabavo na svatbah, plesih, veselicah, zlasti gasilskih. Že takrat so igrali ob prazniku dela in ob sv . Florjanu. In tu gre iskati korenine budnic.
Slabši rezultati in požar v bohinjskih obratih so uničili dolgo tradicijo fužinarstva v tem delu Gorenjske. Počasi se je začela selitev v takratno industrijsko središče na Jesenice, selili so še uporabne stroje, prihajali so delavci in z njimi tudi godbeniki. Oboji so bili dobrodošla delovna sila v takratni tovarni Kranjske industrijske družbe, ki je začela podpirati načrte o tovarniški godbi. Od prvotnih štirih do sedemnajst godbenikov se je na Jesenicah število povečalo čez trideset, tu so radi »vedrili« tudi potujoči muzikanti. Godba KID je spet pod vodstvom Nikolaja Bernarda igrala na Jesenicah in okolici, na izletih, budnicah, procesijah, veselicah v polni ali manjših zasedbah.
Prvotno navdušenje in enotnost v godbenih vrstah sta se v začetku 19. stoletja s širitvijo mesta in večanjem prebivalstva izgubljala ob političnih in narodnostnih trenjih med različnimi strujami, klerikalci, liberalci in socialnimi demokrati. Vse to vrenje je našlo pot med prebivalstvo in tudi godbenike, ki so se po svoji vesti in prepričanju zbirali v društvih in njihovih godbah, in sicer Krekovi, kovinarski in sokolski, ki so vsaka na svoj način negovale glasbeno kulturo, narodov značaj in njegovo zavest. Tradicionalno so nastopale na budnicah, shodih, gasilskih, športnih, delavskih, kulturnih in drugih prireditvah. Igrali so med gledališkimi predstavami, sodelovali pri ustvarjanju spevoiger in operet, sestavljali so manjše zasedbe za zabavo in ples. Najbolj napredne so imele opravka z oblastmi, ki so ovirale njihove nastope.
Druga svetovna vojna je utišala moč godb, inštrument je pogosto zamenjalo drugačno orožje, nemški oblasti ni uspelo na silo postaviti svoje vojaške godbe. Zvoki trobent so utihnili, inštrumenti so se potuhnili po skrivališčih in še pred koncem vojne so preglasili regljanje sovražnega orožja in pomagali osvobajati gorenjske kraje in vasi.
Po drugi svetovni vojni je bila domovina deležna vsestranske obnove, brezmejna solidarnost, tovarištvo in mnoge skupne akcije so bile pospremljene z zvoki sindikalnih in društvenih godb. Na relaciji štirinajstih kilometrov so tako nadaljevale tradicijo jeseniškega godbeništva kar štiri godbe, na Hrušici, na Jesenicah, Slovenskem Javorniku in v Žirovnici. Vsaka je uživala svoj ugled in priljubljenost v domačem kraju, a z vse težjimi pogoji delovanja so bolj kot ne začele životariti, dokler ni 1968. leta zaživel združeni Pihalni orkester jeseniških železarjev, ki je ob odličnem vodstvu vojaškega dirigenta Ivana Knifica, sicer pa domačina, in na osnovi zelo uspešnega dela predhodnikov Rada Kleča, Remigija Noča, Aleša Bizjaka, Julija Sorga, Vinka Šetinca in mnogih drugih začel stopati ob veliki podpori Železarne Jesenice po poti napredka in velikih uspehov na tekmovanjih. Ob 110-letnici je izdal prvo LP ploščo z odlično skladbo Ivana Knifica Jeseniškim železarjem, ki je kasneje postala kar jeseniška himna. Nekoliko kasneje je zažarel v sestavi velikega orkestra nepozabni Plesni orkester jeseniških železarjev, ki ga je vodil jeseniški in Avsenikov Franc Košir.
Družbene in politične spremembe ter težave v slovenskih podjetjih po osamosvojitvi Slovenije so se čutile tudi v orkestru. Finančne težave so se večale,navdušenje in ponos sta bila premalo in orkester je začel bolj stopicati na mestu, dirigenti pa so se po odhodu Ivana Knifica menjavali skoraj po tekočem traku.
Skozi skoraj 150 let se je spreminjala sestava orkestra, godbeniki so prihajali in odhajali, v tem dolgem obdobju se jih je zvrstilo na stotine. Menjali so se dirigenti in ime orkestra. Ob krizi železarstva na Jesenicah se je 1997. leta preimenoval v Pihalni orkester Jesenice – Kranjska Gora in kot mestna godba zadihal s polnimi pljuči pod patronatom obeh občin, ki še danes zgledno skrbita za nemoteno delovanje in razvoj orkestra, tako da ostaja njegov glavni cilj izobraževanje mladih in trdo delo za vrnitev na »stara pota slave« po domovini in tujini, kamor odhaja v goste od Hrvaške, Italije, Avstrije, Nemčije do Belgije. Kot društvo s statusom posebnega pomena, ki ga je orkester pridobil 2012. leta, je odgovornost orkestra še večja.
Ob 130-letnici se je rodil CD Odmev ključavnic z vodilno skladbo- Avsenikovo Na Golici, ki je ob skladbi Jeseniškim železarjem prav tako jeseniška himna, 140-letnica pa je prinesla najnovejši plošček Igraj, igraj, prijatelj naš stari, ki nas vodi skozi stoletje najlepših harmonij. Ob tej priložnosti je treba poudariti, da je bil posnet v celoti z domačimi godbeniki, na kar je orkester s takratnim dirigentom Domnom Jerašo, ki je 14 let vodil jeseniško godbo in je prapravnuk začetnika jeseniških godb, zelo ponosen.
140-letnico je orkester s ponosom počastil z obsežno knjigo o življenju in delu godbe skozi skoraj stoletje in pol z naslovom Partiture spomina, ki je nastala izpod peresa kronistke Štefanije Muhar in z velikim razumevanjem in finančno podporo obeh občin in drugih donatorjev.
Prešernova nagrada za Gorenjsko, Gallusova plaketa, plaketa občine Jesenice, 1. mesto in srebrna plaketa na mednarodnem tekmovanju v koncertnem igranju v Novem mestu, zlata plaketa na tekmovanju godb Slovenije v zabavnem programu za pokal Vinka Štrucla v Ormožu, zlato priznanje s pohvalo na 1. mednarodnem tekmovanju v izvajanju Avsenikove glasbe v Bohinju, za 50-letno igranje v orkestru je bilo nagrajenih več godbenikov z mednarodnim priznanjem s križcem za zasluge-CISM, to je samo nekaj nagrad, ki odražajo vrednost in umetniško težo orkestra.
Pihalni orkester Jesenice – Kranjska Gora trenutno šteje 57 članov, med katerimi je starostna razlika med 12 do 78 let.
Dvakrat tedensko potekajo vaje, nastopov pa ni malo. Na desetine ur je treba natančno slediti notnemu črtovju, dirigentovi roki in ostremu sluhu, strogo se je treba podrejati zakonom glasbe, taktu in ritmu, da zazvenijo harmonije, ki jih narekujeta skladatelj in aranžer in pričakuje dirigent na novoletnih, spomladanskih in jesenskih koncertih in drugih igranjih, zato so še kako potrebne prijateljske harmonije, ki jih godbeniki tkejo in živijo pred vajami in po njih na rojstnodnevnih in drugih druženjih, ki povezujejo v mozaik orkestra celih 78 človekovih let.
Orkester pa ni samo veselje in pesem, je velikokrat naporno utrjevanje zahtevnejših in tekmovalnih skladb, je kdaj tudi naporno sožitje in prilagajanje treh rodov, mladih starejšim in starejših mladim, je usklajevanje šolskih obveznosti, mladostne razigranosti in temu primerne razmeroma velike odgovornosti do orkestra in družbe, ki v naš orkester verjame, ga ima rada in mu namenja posebno mesto med kulturnimi društvi na Jesenicah. Orkester se trudi, da bi to zaupanje upravičil.
Zadnjih pet let vodi orkester nov dirigent, mladi štajerski glasbeni strokovnjak in zanesenjak Dejan Rihtarič, ki je v orkester prinesel nov veter, mladostno razigranost, radovednost, nova iskanja, povezave z mladimi glasbenimi ustvarjalci današnjega časa, visoka pričakovanja,drugačne skladbe, v prvi vrsti pa topel človeški odnos do slehernega posameznika v orkestru. Mladi si ga bodo zapomnili po tem, da jim je bolj na široko odprl okno v svet in po domovini, pa naj bodo to družabna srečanja z domačimi godbeniki po odmevnih koncertih in gostovanjih po Sloveniji, na Pagu, v Podkloštru ali Bagnaroli. Zelo odmevno je bilo sodelovanje z umetnikoma, prvakinjo dunajske opere, Jeseničanko, Moniko Bohinec in tenoristom Klemenom Torkarjem in jeseniškim pevskim zborom KD Vox Carniola v zahtevnem projektu Ljudska zGodba, s katero je orkester gostoval v 2017. letu na Bledu, na Ptuju, v Ribnici in v Pagu.
Še po nečem bo zaznamovanih zadnjih nekaj let. Orkester je dobil nove uniforme, in sicer ga je kranjskogorska občina oblekla v rateško narodno nošo, ki jo ponosno nosi na koncertih v tej občini in tudi drugod.
V Sloveniji danes deluje veliko pihalnih orkestrov, povsod se generacije menjajo, glasbenega znanja, tudi vrhunskega, je vedno več, tudi v vrstah jeseniškega orkestra, a žlahtni žametni zven jeseniške godbe dosežejo redki, ki bi enako dobro zaigrali polko ali valček, koračnico ali južnoameriški ritem, kaj šele Avsenikovo Na Golici. In na to so ponosni sami in nanje vsi Gorenjci, posebej Jeseničani.
Leta 2019 je bil orkester pripoznan kot gradnik nesnovne dediščine in vpisan v register kot ohranjevalec godbene kulture s tradicionalnimi budnicami in drugimi nastopi, ki prehajajo iz roda v rod že stoletje in pol.
In na poti k zvezdam je to vrvenje in ustvarjanje in tkanje toplih medčloveških vezi ustavil nevidni sovražnik, Covid 19, ki odmerja razdalje med ljudmi, nas peha v osamo in nam nadeva maske. Godbeniki smo bili vselej veseljaki in optimisti, zato verjamemo znanosti, da bo virus premagan in da se spet srečamo na krilih glasbe vsi njeni prijatelji. Kmalu!
Štefanija Muhar, kronistka POJKG